Najemna pogodba
Najemno pogodbo opredeljujeta Obligacijski zakonik (OZ) in Stanovanjski zakon (SZ-1). Definicijo najemne pogodbe najdemo v 587. členu OZ, ki pravi, da se z njo najemodajalec zavezuje, da bo najemniku izročil določeno stvar v rabo, najemnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno najemnino.
Najemne pogodbe se lahko sklenejo za nepremičnine in premičnine, pri čemer so najpogostejše najemne pogodbe za stanovanja. Stanovanjski zakon kot specialni zakon glede na Obligacijski zakonik se uporablja pri stanovanjskih najemnih pogodbah.
Najemna pogodba mora biti
sklenjena v pisni obliki, bodisi za določen bodisi za nedoločen čas. Stanovanjski
zakon v 91. členu natančno opredeljuje obvezne sestavine stanovanjskih najemnih
pogodb. Poleg teh stranki običajno vključita tudi varščino, ki ob morebitni
izselitvi najemnika zagotavlja dodatno varstvo lastniku v primeru potrebne
vzpostavitve stanovanja v prvotno stanje zaradi povzročene škode. V primeru
povečanja števila oseb v stanovanju, ki jih mora najemnik preživljati, mora
lastnik na zahtevo najemnika skleniti aneks k najemni pogodbi.
Obveznosti strank pri najemni
pogodbi
Lastnik stanovanja je dolžan
izročiti stanovanje v stanju, ki najemniku omogoča normalno uporabo, ter
skrbeti za vzdrževanje stanovanja, ki ni posledica redne rabe, in najemniku
zagotoviti normalno uporabo stanovanja. Prav tako mora vzdrževati skupne dele
stavbe.
Najemnik stanovanja mora
plačevati najemnino, uporabljati stanovanje skladno s pogodbo in ga vzdrževati
v obsegu, ki je določen za najemnike (manjša popravila).
Odpoved
najemne pogodbe s strani najemodajalca
Najemno pogodbo lahko prekineta
obe stranki. Lastnik lahko najemno pogodbo odpove iz krivdnih razlogov (odpoved
najemne pogodbe iz krivdnih razlogov), ki jih našteva 103. člen Stanovanjski zakon,
poleg tega jo lahko odpove tudi iz razlogov, ki so navedeni v najemni pogodbi.
Iz drugih razlogov lahko najemno pogodbo odpove le, če najemniku priskrbi drugo
primerno stanovanje. Lastnik stanovanja odpove najemno pogodbo z odpovednim
rokom, ki ne sme biti krajši od 90 dni. V primeru spora, kadar najemnik ne izprazni
stanovanja lahko lastnik na sodišču sproži tožbo za izpraznitev stanovanja. Kadar
sodišče odloči, da mora najemnik izprazniti stanovanje je rok po spremenjeni
zakonodaji krajši in sicer ima najemnik čas za izpraznitev od 30 do 60 dni.
Odpoved najemne pogodbe s
strani najemnika
Najemnik lahko najemno pogodbo
odpove kadarkoli, brez navajanja razlogov, pod pogojem, da o tem pisno obvesti
lastnika. Predčasna odpoved najemne pogodbe za določen čas in nedoločen čas je
možna, za to ima najemnik na voljo 90-dnevni odpovedni rok, če se stranki nista
dogovorili drugače.
V primeru smrti najemnika je
lastnik dolžan skleniti najemno pogodbo pod enakimi pogoji z zakoncem najemnika
ali z zunajzakonskim partnerjem ali z enim od ožjih družinskih članov, če je ta
v času najemnikove smrti dejansko prebival v stanovanju, imel prijavljeno
stalno prebivališče in je bil naveden v najemni pogodbi. Poleg tega se v
primeru razveze zakonske zveze prejšnja zakonca lahko sporazumeta, da eden
izmed njiju ostane oziroma postane najemnik, drugi pa se izseli.
Tudi, če pride do spremembe
lastnika stanovanja, to ne vpliva na obstoječa najemna razmerja, saj
vsakokratni pridobitelj lastninske pravice na stanovanju vstopi v pravni
položaj najemodajalca.
Odpoved najemne pogodbe – Stanovanjski
zakon
Glede najemnega razmerja,
katerega predmet je stanovanje, je pomembno opozoriti, da tako Stanovanjski
zakon kot Obligacijski zakonik, ter sodna praksa ne omogočajo, da bi se
stanovanjsko najemno razmerje za določen čas spremenilo v najemno razmerje za
nedoločen čas zgolj z ustnim dogovorom, še manj pa molče ali konkludentno. Prav
tako ne pride v poštev uporaba 615. člena Obligacijskega zakonika, ki govori o
molče obnovljenem zakupu, saj je Stanovanjski zakon v razmerju do Obligacijskega
zakonika specialni zakon. V primeru, da oseba, ki z lastnikom ni podaljšala
najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, še naprej uporablja stanovanje, to
počne nezakonito.
POZOR! Po 615. členu
Obligacijskega zakonika najemno razmerje za določen čas preide v najemno
razmerje za nedoločen čas, kadar najemnik po preteku najemne pogodbe uporablja stanovanje
oz. nepremičnino in redno plačuje najemnino in ostale stroške, najemodajalec pa
temu ne nasprotuje, se šteje, da je najemnina prešla v najemno razmerje za
nedoločen čas. Gre za molče obnovljen zakup.